Ob koncu pouka? Na jadranje!

Pa smo jadrali. :)

V enaki zasedbi smo na jadranje ob koncu pouka odšli že drugič. Bilo je super.

Bo najbolje, da naš kratek dopust opišem korak po korak.

Na pot smo odšli v petek, 22. 6., opoldan, ko smo zaključili z obveznostmi. Moji družini je uspelo, da smo se iz Celja prvi spravili na pot, ampak smo na cilj (Mali Lošinj) prišli zadnji. Med potjo smo imeli okvaro zavor in sem se oglasil na servisu v Ljubljani. Seveda brez čakanja ni šlo, ker je bila gneča. Ko so napako (če se ne bi oglasil na servisu, bi verjetno čez nekaj kilometrov klical vlečno službo) popravili, smo se odpravili naprej in v marino prispeli malce po 21. uri. V boljšo voljo me je spravil pogled na lepotico, ki nas je čakala na vodi - Elan 434 Impression. Wiii. Yee.


Kolegi, ki so nas prehiteli, so se na barki že namestili in napolnili hladilnike ter omare. Ni ga čez hladno pivo, ko se pripelješ na cilj. :)

Še nekaj besed o marini. So nov ponudnik na Lošinju in obljubljajo, da bodo ponudbo še širili. Ob pogledu na zvezdnato nebo in s hladno pijačo v roki smo ugotovili, da je lega marine super. Najbližji otoki so le nekaj milj vstran in jih lahko dosežeš ob skoraj vseh vremenskih stanjih (seveda ob upoštevanju vseh robnih pogojev). Pa tudi bližnji zalivi nudijo možnost "skrivanja" v primeru težjih vremenskih pogojev.

sobota, 23. 6. 2007

Po kratki noči, sem še formalno prevzel jadrnico in smo malce pred 9. uro odpluli dogodivščinam naproti. Že v ustju v zaliva nas je pričakalo živahno morje. Preko noči je namreč preko Lošinja in Cresa prešla fronta in smo imeli zjutraj še vedno visoko morje in srednje močan veter. Po skoraj letu dni sem potreboval nekaj časa, da sem se spet sinhroniziral z morjem, vetrom in jadrnico. Kot pravijo: "Kar se enkrat naučiš, nikoli ne pozabiš". Ker zajtrka še nismo pojedli in je morje bilo še čudno (ker je vetra zmanjkalo, je nastala "čorba"), smo se skrili v zaliv Krivica. Otroci so seveda postanek takoj izkoristili za namakanje v morju. Zaliv je nudi zaščito proti skoraj vsem vetrovom in severovzhodnik, ki je pihal, nas pri zajtrku ni motil. Ob pogledu na "ribjo farmo" pod jadrnico, sem se po kopanju spravil na ribolov. Žal sem ujel samo eno orado, potem pa smo me napodili na zajtrk in nadaljevanje poti. Riba (potencialna prva kandidatka za večerjo) je romala nazaj v vodo. Šmrc.

Pot smo nadaljevali okoli 12.30. Vmes se je veter polegel in morje umirilo. Pognali smo motor in se skozi kanal med otokoma Ilovik in Sv. Petar odpravili na ogled zaliva Paržine, ki ga je priporočil g. Arman (direktor JADRANKA yachting, d.o.o.).

Resnično je čudovit zaliv in se ga splača obiskati. Po postanku (2 uri namakanja v toplem morju) smo se popoldan odpluli na otok Olib, kjer smo si pred pristankom in privezom ogledali še zaliv pri otočku Kurjak. Ta nas ni prepričal, zato smo se hitro pobrali v Olib. Tukaj smo našli zanimivo gostilnico Amfora, ki pa ima precej zasoljene cene. Ampak hrana je bila odlična. Okoli polnoči se odpravimo spat. Vendar sem imel eno oko ves čas odprto saj me je domačin opozoril, da lahko od severozahoda pride nevihta (nevera), ki je v pristanišču lahko precej huda. Posadko obvestim kaj nam je narediti v primeru nevihte. Vsi varnostni ukrepi so bili na srečo odveč in noč je bila mirna.

nedelja, 24. 6. 2007

Okoli 7. ure z Borutom vključiva motorje in odplujemo v zaliv Sv. Nikola na Olibu na zajtrk. Vendar nas je pričakalo negativno presenečenje. Morje je bilo umazano in pričakale so nas ose. Odločili smo se, da smo prišli uživat in ne borit proti osam ter se kopat v umazanem morju. Odplujemo naprej do zaliva Mavrela na otoku Ist. Tu je bilo okolje veliko bolj prijazno in smo si privoščili izdaten zajtrk in krepko dozo jutranjega kopanja.

Ob 11. uri odplujemo naprej. Razvijemo jadra, za krmilo posadimo Marjana in odplujemo. Ampak vetra je kmalu zmanjkalo in motoriramo naprej do otoka Tramerika, ki je na vzhodni strani otoka Molat in se zasidramo ob severni obali v enem najlepših zalivov, kar sem jih do sedaj obiskal. V zalivu nismo bili sami. Pričakali so nas domorodci - galebi, ki so ves čas imeli svoj show.

Po 15. uri odplujemo naprej. Ker je vetra zelo malo, poženemo motor in se odpravimo na ogled ladijske razbitine nad Dugim Otokom.

Ker smo na zahodu opazili čudne meglice, se hitro odpravimo na vzhodno stran otoka Molat in se odpravimo v zaliv Zapuntel prenočit na bojo. Privežemo se okoli 18.30. Večerjo so naše vrle kuharice (Cvetka, Suzana in Karmen) pripravile na barki. Špageti in solata so vedno prava izbira.



ponedeljek, 25. 6. 2007

Zjutraj nas prebudi jugovzhodni veter. Z Borutom spet opraviva jutranji premik (izplujeva ob 6.40) v zaliv Gripanica na otoku Škarda. Vendar imamo to nesrečo, da je zaliv odprt za južne vetrove in zajtrk ni bil preveč udoben. Zaradi tega se ob 8.45 odpravimo že naprej in ulovimo zelo ugoden veter in razpnemo jadra. Na žalost tistih, ki pozno vstajajo smo odrasli moški težili z jadranjem do zaliva Nozdrva na severu Premude. Tako so zaspanci dobili zajtrk šele ob 11. uri.

V tem zalivu pa smo imeli prvi problem. Globina morja je bila precej velika, pihal je južni veter, muljnato dno in sidrna veriga ni imela oznak. Tako sem prvič na jadranju doživel, da nam je sidro zaoralo - mi smo lepo papcali, veter pa nas je odnesel nekaj metrov stran. Da pa je bila mera polna se je ob dvigu sidra, sidrna veriga zataknila in sem moral kar nekaj minut manevrirati z jadrnico na mestu, da sta Borut in Marjan rešila problem. Nato smo ponovili sidranje in dokončali začeto. :)

Ker je bil veter še vedno močan, smo se odjadrali proti Lošinju. Ker smo imeli še dovolj časa za vračanje jadrnice, smo se ustavili še v zalivu Balvanida na otoku Lošinj, da v miru pripravimo jadrnico za oddajo. Ta zaliv spada tudi med bolj varne, le proti zahodnim vetrovom je malce bolj izpostavljen. Seveda ne smem pozabiti, da smo med plutjem zagledali tudi delfine. Sicer to pot niso bili razigrani kot pred leti, ko smo jih srečali pred medulinskim zalivom, ampak pogled na njih je vedno lep.

Zaliv Balvanida poleg varnega sidranja ponuja tudi lepo okolico. Zagotovo ga bom še obiskal.

Pred odhodom smo ugotovili, da je tudi tukaj polno rib (mislim, da so bile orade), ki smo jih nahranili s smokiji. Dobesedno iz rok so nam jedle. Škoda, da nismo imeli v načrtu še ene večerje. To pot bi ribe pristale na našem krožniku.

In tako je prišel čas, oddaje jadrnice. Pred tem smo seveda še napolnili rezervoarje in pospravili našo "navlako".

Proti domu smo se odpravili okoli 19. ure. To pot so zavore zdržale. :)

Pa še naše gasilske slike:

---

Še poročilo:

• prepluli okoli 95 nm
• približno 26 urah

Pa sem končal

V soboto, 16. 6. 2007, sem dobil potrdilo, da sem opravil ravnateljski izpit (Šola za ravnatelje). Treba se považit. :)

Pot do tega izpita je zanimiva in na trenutke tudi naporna. Predvsem takrat, ko je bilo potrebno poskrbeti za pravočasno oddajo seminarskih nalog. Drugače pa sem se naučil kaj vse je potrebno poznati in obvladovati kot ravnatelj. Veliko teh znanj pa bi morali imeti tudi učitelji, ki bi jih lahko uporabli pri svojem delu. Nobenega izmed šestih področij ne morem posebej izpostaviti, vsa so bila zanimiva in aktualna. Da je bilo tako, se moram zahvaliti predavateljem Šole za ravnatelje, ki so svoje delo opravili super. Poleg tega pa so bili pripravljeni tudi odgovarjati na naša vprašanja, ki so se nam porodila v našem neposrednem delu kot učitelji ali kot pomočniki ravnateljev.

Seveda pa je vsako izobraževanje lažje in uspešnejše, če je skupina sestavljena iz "pravih" ljudi. Ta naša skupina šR4, je bila resnično posrečena kombinacija posameznikov iz različnih stopenj v vzgoji in izobraževanju. Danes (17. 6.) na after party smo ugotovili, da smo se takoj ujeli in tudi razumeli. Vedno smo skupaj hodili na kosila in večerje v času izobraževanja (praviloma od petka do nedelje), uporabljali e-učilnico, si izmenjavali ideje in izkušnje. Kot smo lahko ugotovili se vse skupine (vsaj v tem šolskem letu) niso tako ujele. Dogovorili smo se, da stike ohranimo. Pa ne samo v e-obliki, ampak v realni. Tako so padale ideje o tem, da bomo dobivali na piknikih, jadrali in pa seveda tudi sodelovali ter izmenjavali izkušnje glede našega profesionalnega dela.

Pa naj na hitro opišem kako je bilo v soboto. Popoldan smo predstavili zadnje seminarske naloge. Kot je bilo pri nas običajno, smo spet zavlekli naše predstavitve z dodatnimi vprašanji in pojasnili. Tako smo imeli približno slabo uro, da smo se pripravili (nadeli malce bolj svečano opravo) na podelitev potrdil. Začetek podelitve potrdil se je začel ob 18. uri s krajšim kulturnim programom. Ker je skupin veliko, so nam podelili potrdila v okviru posamezne skupine. Seveda smo morali takoj narediti gasilsko sliko. Pa si nas oglejte. :)

Zatem pa je sledila svečana večerja in zabava s plesom do 24. ure.

Kaj pa kasneje? Kot sem se že važil, da smo ok in oh skupina, smo si seveda pripravili svojo zabavo in nadaljevali. Sicer plesali nismo, smo pa imeli plodne debate z dodatkom (Jernej hvala). :) Tako smo se v postelje spravili v bolj čudnih urah - vsaj za fosile :). Pa tudi današnji piknik (Vesna še enkrat hvala za povabilo) smo začeli bolj počasi. Tudi glede pijače nismo bili zahtevni, večina se je v začetku zadovoljila z vodo. :) Kot se za piknik spodobi smo tudi nekaj svinjskega in perutninskega obrnili na žaru. Kljub začetni "zavori" je prehitro prišel popoldan, ko smo se morali odpraviti domov.

Jep, fino je bilo.

Predno zaključim pa se moram zahvaliti vsem, ki so mi omogočili udeležbo na izobraževanju in pomagali s svojimi nasveti in znanjem pri pripravi seminarskih nalog. Posebej hvala Simoni in Petri za "dodatno" delo. :)

Verižni eksperiment in malce popra

Prejšnjo soboto, 26. 5., smo bili v Tehniškem muzeju Slovenije kjer smo si ogledali verižni eksperiment. Kot prvo me je presenetilo, da je bilo obiskovalcev tako malo. Da se posipam s pepelom, tudi mi smo bili prvič. Zadeva je zelo zanimiva in poučna.

Predvsem pa smo me presenetili študentje in študentka (vsaj eno sme videl) fakultet, ki sta sodelovali na prireditvi. Bili so zelo komunikativni in so zelo dopadljivo (predvsem tista za laične gledalce) predstavili nekatera dejstva s področja fizike. Bravo, kar tako naprej.

Tudi osnovnošolci in srednješolci so predstavili zelo zanimive eksperimente, ki so jih združili v precej dolgo verigo. Osnova vsakega eksperimenta je kroglica, ki se kotali, dviga, poriva in ne vem kaj vse še. S pomočjo kroglice spravijo v gibanje jadrnice, avtomobile, nihala in tako naprej. Naslednji eksperiment pa spet sprožijo s pomočjo krogle in gibanje teče naprej.

Seveda smo si kasneje ogledali še muzej. Moški del familije - beri večina (3:1) - je zavila takoj do dvo, tro ali več kolesnikov. Razstavljeni avtomobili so super. Fanta sta kar nekajkrat "zinila", ko sta si ogledovala te "škatle". Najlepši so še vedno avtomobili od našega ex. predsednika, ex. države - oj mladosti moja kje si. :)

Seveda pa brez "ocvirka" ne gre. Ob zaključku ogleda naletimo na otroka in stare starše, ki so si tudi ogledovali avtomobile. Ampak kako.

Sicer nisem vedno nadušen nad pravili v muzejih - ne dotikajte se eksponatov. Ampak kar pa so ti počeli, je pa bilo veliko preveč. Tisto malo bitjece se je sprehajalo med avtomobili, stari pa ga (ali jo) je veselo slikal. To bi še preživel, ampak ko je otroka poslal sedet v avto, je pa bilo dovolj. Po prijaznem (ja še vedno) opozorilu, se je spravil na nas kot da smo mi počeli oslarije.

Izjavil je kako pa si bo otrok zapomnil, da je bil v muzeju. Halo. To še ne pomeni, da naj otrok odpira avtomobile in se se sprehaja po avtomobilu. Na tak način so lahko eksponati uničeni v nekaj dneh ali mesecih. Pa je bilo še hujše. Razburjati in kregati z nami se je začel vpričo otroka. Zelo vzgojno. Pa ta tip bi naj vedel kaj je vzgoja - je profesor na FDV, pa še v medijih se dosti pojavlja. V prihodnosti bo imel težave otrok, ki ne bo vedel da se tega ne počne.

No ker si našega izleta nismo želeli pokvariti, smo se enostavno odpravili naprej. Pa nobenega čuvaja ni bilo v bližini.

Priznam pa, da mi je pritisk držalo še nekaj časa. Na običajni nivo mi ga je spravil pirček pri svakinji. :) Je pač imela rojstni dan.