Ob koncu pouka? Na jadranje!

Pa smo jadrali. :)

V enaki zasedbi smo na jadranje ob koncu pouka odšli že drugič. Bilo je super.

Bo najbolje, da naš kratek dopust opišem korak po korak.

Na pot smo odšli v petek, 22. 6., opoldan, ko smo zaključili z obveznostmi. Moji družini je uspelo, da smo se iz Celja prvi spravili na pot, ampak smo na cilj (Mali Lošinj) prišli zadnji. Med potjo smo imeli okvaro zavor in sem se oglasil na servisu v Ljubljani. Seveda brez čakanja ni šlo, ker je bila gneča. Ko so napako (če se ne bi oglasil na servisu, bi verjetno čez nekaj kilometrov klical vlečno službo) popravili, smo se odpravili naprej in v marino prispeli malce po 21. uri. V boljšo voljo me je spravil pogled na lepotico, ki nas je čakala na vodi - Elan 434 Impression. Wiii. Yee.


Kolegi, ki so nas prehiteli, so se na barki že namestili in napolnili hladilnike ter omare. Ni ga čez hladno pivo, ko se pripelješ na cilj. :)

Še nekaj besed o marini. So nov ponudnik na Lošinju in obljubljajo, da bodo ponudbo še širili. Ob pogledu na zvezdnato nebo in s hladno pijačo v roki smo ugotovili, da je lega marine super. Najbližji otoki so le nekaj milj vstran in jih lahko dosežeš ob skoraj vseh vremenskih stanjih (seveda ob upoštevanju vseh robnih pogojev). Pa tudi bližnji zalivi nudijo možnost "skrivanja" v primeru težjih vremenskih pogojev.

sobota, 23. 6. 2007

Po kratki noči, sem še formalno prevzel jadrnico in smo malce pred 9. uro odpluli dogodivščinam naproti. Že v ustju v zaliva nas je pričakalo živahno morje. Preko noči je namreč preko Lošinja in Cresa prešla fronta in smo imeli zjutraj še vedno visoko morje in srednje močan veter. Po skoraj letu dni sem potreboval nekaj časa, da sem se spet sinhroniziral z morjem, vetrom in jadrnico. Kot pravijo: "Kar se enkrat naučiš, nikoli ne pozabiš". Ker zajtrka še nismo pojedli in je morje bilo še čudno (ker je vetra zmanjkalo, je nastala "čorba"), smo se skrili v zaliv Krivica. Otroci so seveda postanek takoj izkoristili za namakanje v morju. Zaliv je nudi zaščito proti skoraj vsem vetrovom in severovzhodnik, ki je pihal, nas pri zajtrku ni motil. Ob pogledu na "ribjo farmo" pod jadrnico, sem se po kopanju spravil na ribolov. Žal sem ujel samo eno orado, potem pa smo me napodili na zajtrk in nadaljevanje poti. Riba (potencialna prva kandidatka za večerjo) je romala nazaj v vodo. Šmrc.

Pot smo nadaljevali okoli 12.30. Vmes se je veter polegel in morje umirilo. Pognali smo motor in se skozi kanal med otokoma Ilovik in Sv. Petar odpravili na ogled zaliva Paržine, ki ga je priporočil g. Arman (direktor JADRANKA yachting, d.o.o.).

Resnično je čudovit zaliv in se ga splača obiskati. Po postanku (2 uri namakanja v toplem morju) smo se popoldan odpluli na otok Olib, kjer smo si pred pristankom in privezom ogledali še zaliv pri otočku Kurjak. Ta nas ni prepričal, zato smo se hitro pobrali v Olib. Tukaj smo našli zanimivo gostilnico Amfora, ki pa ima precej zasoljene cene. Ampak hrana je bila odlična. Okoli polnoči se odpravimo spat. Vendar sem imel eno oko ves čas odprto saj me je domačin opozoril, da lahko od severozahoda pride nevihta (nevera), ki je v pristanišču lahko precej huda. Posadko obvestim kaj nam je narediti v primeru nevihte. Vsi varnostni ukrepi so bili na srečo odveč in noč je bila mirna.

nedelja, 24. 6. 2007

Okoli 7. ure z Borutom vključiva motorje in odplujemo v zaliv Sv. Nikola na Olibu na zajtrk. Vendar nas je pričakalo negativno presenečenje. Morje je bilo umazano in pričakale so nas ose. Odločili smo se, da smo prišli uživat in ne borit proti osam ter se kopat v umazanem morju. Odplujemo naprej do zaliva Mavrela na otoku Ist. Tu je bilo okolje veliko bolj prijazno in smo si privoščili izdaten zajtrk in krepko dozo jutranjega kopanja.

Ob 11. uri odplujemo naprej. Razvijemo jadra, za krmilo posadimo Marjana in odplujemo. Ampak vetra je kmalu zmanjkalo in motoriramo naprej do otoka Tramerika, ki je na vzhodni strani otoka Molat in se zasidramo ob severni obali v enem najlepših zalivov, kar sem jih do sedaj obiskal. V zalivu nismo bili sami. Pričakali so nas domorodci - galebi, ki so ves čas imeli svoj show.

Po 15. uri odplujemo naprej. Ker je vetra zelo malo, poženemo motor in se odpravimo na ogled ladijske razbitine nad Dugim Otokom.

Ker smo na zahodu opazili čudne meglice, se hitro odpravimo na vzhodno stran otoka Molat in se odpravimo v zaliv Zapuntel prenočit na bojo. Privežemo se okoli 18.30. Večerjo so naše vrle kuharice (Cvetka, Suzana in Karmen) pripravile na barki. Špageti in solata so vedno prava izbira.



ponedeljek, 25. 6. 2007

Zjutraj nas prebudi jugovzhodni veter. Z Borutom spet opraviva jutranji premik (izplujeva ob 6.40) v zaliv Gripanica na otoku Škarda. Vendar imamo to nesrečo, da je zaliv odprt za južne vetrove in zajtrk ni bil preveč udoben. Zaradi tega se ob 8.45 odpravimo že naprej in ulovimo zelo ugoden veter in razpnemo jadra. Na žalost tistih, ki pozno vstajajo smo odrasli moški težili z jadranjem do zaliva Nozdrva na severu Premude. Tako so zaspanci dobili zajtrk šele ob 11. uri.

V tem zalivu pa smo imeli prvi problem. Globina morja je bila precej velika, pihal je južni veter, muljnato dno in sidrna veriga ni imela oznak. Tako sem prvič na jadranju doživel, da nam je sidro zaoralo - mi smo lepo papcali, veter pa nas je odnesel nekaj metrov stran. Da pa je bila mera polna se je ob dvigu sidra, sidrna veriga zataknila in sem moral kar nekaj minut manevrirati z jadrnico na mestu, da sta Borut in Marjan rešila problem. Nato smo ponovili sidranje in dokončali začeto. :)

Ker je bil veter še vedno močan, smo se odjadrali proti Lošinju. Ker smo imeli še dovolj časa za vračanje jadrnice, smo se ustavili še v zalivu Balvanida na otoku Lošinj, da v miru pripravimo jadrnico za oddajo. Ta zaliv spada tudi med bolj varne, le proti zahodnim vetrovom je malce bolj izpostavljen. Seveda ne smem pozabiti, da smo med plutjem zagledali tudi delfine. Sicer to pot niso bili razigrani kot pred leti, ko smo jih srečali pred medulinskim zalivom, ampak pogled na njih je vedno lep.

Zaliv Balvanida poleg varnega sidranja ponuja tudi lepo okolico. Zagotovo ga bom še obiskal.

Pred odhodom smo ugotovili, da je tudi tukaj polno rib (mislim, da so bile orade), ki smo jih nahranili s smokiji. Dobesedno iz rok so nam jedle. Škoda, da nismo imeli v načrtu še ene večerje. To pot bi ribe pristale na našem krožniku.

In tako je prišel čas, oddaje jadrnice. Pred tem smo seveda še napolnili rezervoarje in pospravili našo "navlako".

Proti domu smo se odpravili okoli 19. ure. To pot so zavore zdržale. :)

Pa še naše gasilske slike:

---

Še poročilo:

• prepluli okoli 95 nm
• približno 26 urah